Meritokracija in družba znanja – med simulacijo in realnostjo

Glavno vprašanje, s katerim smo se ukvarjali v predlaganem raziskovalnem projektu je naslednje: Kakšen je pomen, domet in omejitev meritokratske alokacije človeških virov v (nastajojoči) družbi in ekonomiji zasnovani na znanju? Pri tem je treba upoštevati večplastnost (sinkrezijo) in inerco (»path dependency«) sodobnih družbenoekonomskih formacij in soobstoj različnih regulativnih mehanizmov, ki lahko delujejo razvojno uspešno ali pa zaviralno. Nobena družba ni le meritokratskega značaja ali čista družba znanja. V smislu empiričnega raziskovanja, bo poudarek na slovenski družbi, vendar v primerjalnem globalnem okviru (zlasti upoštevamo okvir EU).

Zastavljali smo si naslednja vprašanja/cilje:

1. Ali je meritokracija povezana le z upoštevanjem formalne izobrazbe in formalnih certifikatov kompetenc ali pa je v prvi vrsti poudarja profesionalno avtonomijo in znanstveno etiko?
2. Ali je meritokratska alokacija usmerjena le na instrumentalna znanja ali pa vsebuje tudi težnjo po družbenem dialogu in refleksivnosti (Archer, 2017)?
3. V kakšni meri birokratski (politično-ideološki) ter poslovni interesi, ki so kratkoročno in klientelistično naravnani vplivajo na »simulirano meritokracijo«?
4. Kako se meritokratska alokacija človeških virov in upravljanje z njimi kaže v javnem sektorju in kako v zasebnem sektorju (zlasti na področju zdravstva in RRD), kaj v tem okviru pomeni instrument »javne službe«?

Da bi odgovorili na vprašanja, moramo težiti k teoretski sintezi ter k uporabi različnih podatkovnih baz. V tem smislu lahko govorimo o izvirnosti, saj v mednarodni literaturi ni zaslediti takšnega integralnega pristopa. Domnevali smo, da bomo s tem pospešili proces interdisciplinarnosti znotraj družboslovja in humanistike, po drugi strani pa je bila nujna intenzivna komunikacija s predstavniki drugih (naravoslovno-tehničnih in medicinskih) ved.

Izhajali smo iz kombinacije »študije primera« ter primerjalne metode raziskovanja. V prvem pristopu bo poudarek na Sloveniji. Osredotočili smo se zlasti na zdravstveni podsistem ter RRD (R&D sector). Kot rečeno, smo tu primerjali intenziteto ali distorzije meritokratskega modela v javnem in zasebnem sektorju. Uporabili smo zlasti dve (kvalitativni metodi) raziskovanja in sicer fokusne skupine (s predstavniki zdravstva in RRD v obeh sektorjih) ter analizo vsebine besedil v tiskanih medijih. Pri tem smo se omejili na besedila predstavnikov zdravstva ter na raziskovalce. Takih besedil največ v dveh časopisih, Delu in Dnevniku oz. njunih sobotnih prilogah, upoštevali smo tudi intervjuje v tedniku Reporter. V smislu primerjane metode je bil poudarek na sekundarni analizi (statističnih) podatkov iz naslednjih virov: Evrostat, Evrobarometer, European Innovation Union ter poročila Evropske komisije (Country report). V smislu mnenjskih podatkov smo se naslanjali na European Value Study (World Value Survey), European Social Survey, Evrobarometer.

Naš metodološki pristop je temeljil na triangulaciji in metaanalizi. Uporabili smo tudi računalniški program Atlas.ti ter fuzzy-set oz. QCA (metoda, ki kombinira kvalitativni in kvantitativni pristop, razvil jo je ameriški sociolog Ragin, glej tudi Adam et al, 2012).